Naravne in kulturne znamenitosti

Območje občine Medvode je gosto posejano tako s spomeniki naravne kot kulturne dediščine. Kar štiristo jih je.

Med prvo velja omeniti krajinski park Polhograjski Dolomiti, oazo hribovske ekološke raznolikosti v prostoru med Škofjo Loko in Ljubljano.

Obrežja rek Sore in Save, predvsem pa sotočje obeh rek.

Topli vrelec Straža v Pirničah.

Mlaka v Hrašah.

Sakralno kulturno dediščino predstavlja predvsem devetnajst cerkva in množica znamenj in kapelic po vseh krajih. Poleg tega so po umetniški in arhitekturni plati najbolj zanimivi gradovi, ki so v občini trije. Čeprav naselja še zdaleč niso taka kot včasih, pa se je po posameznih vaseh kljub spremembam v bivalni kulturi ohranilo še mnogo dragocene ljudske stavbne dediščine. Tehnično kulturno dediščino predstavljajo predvsem stara oprema v goričanski tovarni papirja, mostovi, mlini in ostanki rudnika svinca in živega srebra Knapovže v dolini Ločnice. Spomeniki najnovejšega obdobja pa so povezani predvsem z morijami obeh svetovnih vojn na naših tleh.

Smledniški grad, imenovan tudi Stari grad, na hribu nad vasjo je bil kot utrjen stolp zgrajen verjetno že v enajstem stoletju in so ga vse do 1610 dozidavali. Grad je bil središče obsežnega zemljiškega gospostva so si lastile mnoge plemiške družine, poleg prvotnih gospodarjev, Weimar Orlamunde tudi grofje Andeški in Celjski, ki so imeli na gradu svoje oskrbnike, ki so skrbeli tudi za obrambo takrat izredno važne trgovske poti iz Kamnika proti Škofji Loki in dalje proti Italiji. Glede na to, da grad ni doživel poznejših prezidav, predstavljajo njegove razvaline najčistejšo obliko gradbenega razvoja srednje velikega slovenskega gradu.

Kalvarija pod Smledniškim gradom je bila sezidana 1772 v baročnem stilu. Štirinajst kapelic križevega pota, vpetih točno v os med starim gradom in kapelico »Krvavega znamenja« na polju, kjer je bilo včasih deželno morišče predstavlja tudi tipičen primer krajinske arhitekture.

Renesančni dvorec Lazarini v Valburgi so začeli graditi v osemnajstem stoletju, ko so opustili bivanje na starem Smledniškem gradu. V viteški dvorani so predvsem znamenite freske Evstachiusa Gabriela.

Župnijska cerkev sv. Urha v Smledniku je ena izmed večjih v Sloveniji, hkrati pa je ena izmed najmlajših. Zgrajena je bila v neoromanskem slogu leta 1851 na mestu starejše gotske. V njej so velike slike dunajskih slikarjev Tunnerja in Kupperweiserja ter domačega Šubica.

Zbiljsko jezero je nastalo leta 1953 po zajezitvi Save ob izgradnji medvoške hidroelektrarne in poleg turistične privlačnosti pomeni tudi pomemben življenjski prostor mnogim pticam.

V Goričanah je bil na hribu utrjen grad iz desetega stoletja, ki je bil sprva last oglejskih patriarhov, dokler jim ga niso odvzeli vojvode Španhajmski, a so jim ga morali po več kot sto letih vrniti. Patriarhi so ga dajali v najem, med drugim tudi grofom Celjskim, dokler ga ni cesar Friderik v petnajstem stoletju podaril ljubljanski škofiji. Grad na hribu je zatem kmalu pogorel in pod njim so iz njegovih ruševin ljubljanski škofje zgradili nov dvorec, ki so ga večkrat prenavljali, nazadnje še leta 1830, a je ohranil svojo baročno obliko z grajsko kapelo in sobo z Jelovškovimi freskami. V gradu je bila od 1963 na ogled etnografska zbirka neevropskih kultur.

Dolinčkova hiša v Dolu predstavlja značilno arhitekturo trdne kmečke domačije dolinskega dela tega območja iz osemnajstega stoletja.

Cerkev sv. Mohorja in Fortunata na Osolniku je gotska stavba iz leta 1551 in je bila sto let kasneje predelana in povečana. V cerkvi je oltar iz leta 1701.

Cerkev sv. Marjete v Žlebeh je poznogotska stavba z zvezdnato obokano ladjo in figuralnimi sklepniki. Posebej značilna je skupina Križanja na tramu v slavoloku iz leta 1680.

Gramozna jama v Medvodah je grobišče 25 talcev, ki so bili ustreljeni koncem leta 1943.

V Zavrhu, pod Šmarno goro je rojstna hiša Jakoba Aljaža, duhovnika, planinca, pevca in narodnega buditelja.

Nedaleč stran, v Pirničah, pa je rojstna hiša Franca Rozmana Staneta, legendarnega poveljnika slovenske partizanske vojske.